"Kaj pa ti študiraš?"
-Industrijsko oblikovanje.
"In kaj to delaš?"
-hmmm.. (kaj že delam?) Razvijam produkte.
"Ahaa! Sej študij je verjetno super, sam kje boš pa službo dobila?"
Če se ti je kdaj to zgodilo, tvoje občutke popolnoma razumem. Zato želim s tabo deliti začetek svoje kariere.

Sem Pija, diplomirana industrijska oblikovalka z željo po več in bolje v življenju. Obožujem branje in nabiranje novih znanj. To najraje, če je le možno, počnem skozi t.i. learning by doing. Tako sem naletela na IIBA Slovenija.

Prej
Začelo se je kar z začetkom faksa. Vpisala sem se na študij industrijskega oblikovanja, ker je obljubljal totalno preobrazbo mojega življenja, razmišljanja, pogleda na svet... In tega sem si res močno želela! No, najprej se ni zgodilo nič. Profesorji so se trudili ali pa ne in dali od sebe, kar se je nabralo v dolgoletnih izkušnjah ob delu ali pa ne. Največji plus študija je bilo spoznavanje raznovrstnih karakterjev, ki se na Akademijo stekajo z vseh možnih koncev, največji minus pa nekonsistentnost, neorganziranost in nepovezanost. 

Prvi pozitivni šok
Po koncu drugega letnika sem v Gorenju, največjemu, najbolj poznanemu in najmočnejšemu proizvajalcu bele tehnike v Sloveniji in na Balkanu, dobila priložnost za prakso. Gorenje je nastanjeno v Velenju, jaz pa živim v okolici Ljubljane. Tam sem dala od sebe vse, kar mi je ostalo od minimalno dveh ur vožnje na dan. Motivacijo so mi dajali super sodelavci in odlična referenca, tako so mi rekli. Poudariti moram, da do tega trenutka nisem imela pojma, kaj bom v življenju sploh počela, želela pa sem spremeniti cel svet. V Gorenju tega nisem našla, predvsem pa sem ugotovila, koliko več pričakujem od faksa, pa verjetno nikoli ne bom imela.

Prva srečanja z realnostjo
Praksa se je po treh tednih končala. Življenje se je vrnilo nazaj v običajne tirnice. Imam blazno srečo, da moji starši vodijo svojo firmo, ki je ves čas potrebovala podporo tudi z moje strani. V tej firmi sem imela odlično priložnost za razvoj mehkih veščin (oziroma kar vseh veščin). 
Komunikacija s strankami in dobavitelji ter računovodstvom, sledenje naročenemu blagu, obdelava prihajajočih in odhajajočih dokumentov, urejanje spletne strani, skrb za CGP, obiskovanje poslovnih partnerjev v tujini...  "Delo pri starših", pa naj se sliši še kako brezveze, mi je dalo največ. Ogromno sta mi zaupala, sploh glede na to, da formalne izobrazbe o čemerkoli, kar sem delala v tem podjetju, nisem nikoli imela. 

Vendar
...vseeno želim početi nekaj neodvisno od staršev. Še vedno bi rada spoznala svet, nove ljudi, nova znanja. V bistvu povsem jasno niti sama ne vidim, kje želim biti, sem pa po temeljiti samorefleksiji ugotovila, v čem sem in nisem dobra ter česa ne bi počela. Ena od vlog, ki bi jo z veseljem prevzela, je vodja tima. 
Ekipo si predstavljam kot zmes karakterjev, humorja in različnih interesov, ki skupaj ustvarjajo veliko več, kot bi ustvaril seštevek njihovega individualnega dela. Razvita je kopica metod in načinov, kako priti do ekipe, ki deluje na enaki valovni višini za isti cilj. O tem sem v zadnjem času prebrala en zajeten kupček strokovne literature. Vsekakor pri večini od njih eden od članov deluje kot moderator, facilitator (lat. facilis = enostavno, facilitate = narediti nekaj enostavno). 
In to sem želela postati. Iz tega naslova sem slučajno naletela na LinkedIn objavo Aleša Štempiharja iz IIBA Slovenija, ki je iskal Scrum Mastra (=ime za facilitatorja v eni od agilnih metod dela). In tako se je začelo.

Začetek
V življenju sem srečala že nekaj posebnih ljudi. Vsake toliko vsak naleti na nekoga, ob katerem si lahko reče le: "Enkrat bi bil tak kot on." Aleša Štempiharja sploh še nisem spoznala v živo, vsa najina komunikacija se je odvila po mejlih. Izgleda, da je v mojem portfoliu prepoznal talent in vlogo, ki bo v prihodnosti vse bolj pomembna - vlogo oblikovalca oz. facilitatorja. Ta prepozna potrebe uporabnika, zdizajnirati izdelek ali storitev, ga z ekipo razviti v detajle in tako spremeniti svet, vsaj malo. 
Ne vem, če si lahko sploh predstavljate, kako sem se počutila. Popoln neznanec me na podlagi mojega portfolia, za katerega sem se res močno trudila in do sedaj še nisem dobila konkretnega odgovora, priporoča svojim kolegom. Bilo je kot najti štiriperesno deteljico, le da je obetalo začetek kariere, "odraslega življenja." Poglavje se imenuje "Začetek," ker vem, kam grem letos na poletno šolo. Po njej sledi nadaljevanje tega zapisa. Komaj čakam! Medtem te vabim k ogledu mojega portfolia in CV-ja:  https://pijak.portfoliobox.net/

Avtor slik: Anže Krže https://www.instagram.com/akrze/
 

---

Imate tudi svojo zgodbo o IIBA Slovenija, ki bi jo želeli deliti? Pišite nam na info@slovenia.iiba.org