Gostujoči avtor bloga: Aljaž Prusnik, CBAP
Januar 2019

Pot do certifikata

Poslovni analitik, sistemski analitik, tehnolog, svetovalec... Vse te nazive sem imel napisane na vizitkah. Vendar... Kako jih razložiti? Kako povedati, kaj dejansko počnem? Kaj sploh pomeni biti analitik?
V praksi informacijske tehnologije se je izkazalo, da tehnologiji navkljub se je še vseeno stvari do neke mere potrebno lotiti sistematično. To pomeni, da se prej ko slej soočimo z vprašanji, kot so:
»Kaj je problem?«
»Kakšno rešitev bi radi?«
»Kaj imate sedaj oz. kako to počnete sedaj?«
»Ali je možno obstoječo rešitev nadgraditi?«
»Ali je možno kakšno stvar voditi kar v Excelu in potem nastaviti formule?«....

Mnogo vprašanj, mnogo možnih odgovor in rešitev. Katera pa je tista optimalna? Tovrstnega reševanja problemov te na fakultetah ne učijo pa bi bilo zelo koristno. Ob tem mi velikokrat na misel pride nadaljevanka MacGyver, ki je postala sinonim za hitro in ad-hoc reševanje problemov v katerikoli situaciji. Tako se večinoma tudi sami lotevamo reševanja problemov. Ko nastopi, ga želimo rešiti čim hitreje in ga pospraviti v predal. Ali je bila rešitev optimalna in na dolgi rok vzdržna – s tem se ponavadi nihče ne ukvarja. Dokler ne poči. In potem... Potem ni važno, zakaj ne deluje, ampak kdo je kriv.

Malo sem zašel, vendar vseeno menim, da je to dobra iztočnica za delo, ki ga opravljam – delo poslovnega analitika ali bolje – analitika in reševalca problemov. Veliko nas to počne dandanes. Vendar bolj v smislu hitrih rešitev kot pretehtanih, konsistentnih in na dolgi rok vzdržnih rešitev. Slednje je dražje. Danes. Ampaj na dolgi rok – to večinoma nikogar ne zanima. Ali kot je izjavil Trump nazadnje glede njihovega dolga – »Ni problem! Ko se bo to moralo reševati, mene tako ali tako ne bo več zraven«.

Analitik bi naj bil nekdo, ki se bo boril za to, da bo rešitev optimalna in vzdržna tudi na daljši rok. Vendar – kako to doseči v okolju, kjer se ta veščina in znanje pridobita samo v praksi in ne tudi v formalnem šolskem procesu? Težko, zelo težko.

Najprej je problem v tem, ker je težko obrazložiti, kaj točno počnemo. Drugo – ali sploh obstaja kakšen standarden proces na to temo? »Kako naj vemo, da je tvoj pristop v redu?«  V tej točki pomaga nek konsenz na to temo, kaj pomeni, da je nekdo poslovni analitik in je dejansko si prislužil ta naziv. En pokazatelj je praksa in reference. Drug pa je formalizacija tega v obliki mednarodno veljavnega certifikata. Podobno kot je s pridobljeno izobrazbo, so certifikati nekaj, s čimer se lahko primerjaš z drugimi – ne samo doma, tudi v tujini. In tako pridemo do mojega motiva, zakaj sem se odločil za certifikat iz poslovne analize.

Zakaj?

• Ker me zanima, ali je to kar vem, znam in počnem, primerljivo z drugimi državami po svetu in praksami.
• Ker me zanima, koliko mi še manjka do primerljivega nivoja, ko bom lahko zase rekel, da sem poslovni analitik.
• Ker bi se rad naučil še kaj novega. Kot samouku novo znanje in prakse vedno pridejo prav, se ne izumlja tople vode znova in znova.
• Ker bi se dobro videlo na vizitki in ponudbe za delo bi kar padale... (otroške sanje pač).

Kako torej pridobiti tak certifikat in ali sploh obstaja?
Ko sem se odločil za ta korak, pri nas še ni bilo nekih vidnih izobraževanj na temo poslovne analitike, ni bilo t.i. pripravljalnih taborov za pridobitev certifikata. Ni bilo ničesar. Razen cen in (takrat še) ne preveč enostavnega postopka.

• Vloga za pristop k opravljanju certificiranja – plačaj.
• Prijava k izpitu – plačaj.
• Obnova certifikata – plačaj.
• Članstvo – plačaj.

Sem se prijavil in spraševal ljudi, če jih lahko uporabim kot referenco. Da naj se ne ustrašijo, če jih bo slučajno nekdo poklical iz Kanade in spraševal nekaj o meni in še to v angleščini.

Sestavljanje vloge ni ravno trivialen korak, saj je potrebno malce ozreti se nazaj po karierni poti, se spomniti vseh projekt in dela na njih ter potem na vlogo vpisati ta angažma in še posebej dela, ki spadajo v delo poslovnega analitika, kot to definira BABOK. »Kdo«? Knjiga. O poslovni analitiki, ki jo pišejo poslovni analitiki širom sveta. Prebijem se čez poglavja in podpoglavja, identificiram ustrezna opravila in količino časa preživetega v tej vlogi, ter to vpišem na vlogo. Datumu, osebe, vrste del, od kdaj – do kdaj je trajal projekt, itd...  Mi je uspelo. Oddal. Plačal. In zdaj? Čakam. Da odobrijo (ali zavrnejo) vlogo. Čez kak dober teden dobim obvestilo po e-pošti, da je vloga odobrena. Čakal me je naslednji korak – prijava na izpit.

Prijava na izpit
Za prijavo na izpit imaš na voljo 1 leto po odobreni vlogi. Seveda sem, kot to delajo klišejski študenti, lovil zadnje roke za prijavo. Vmes so bili seveda projekti pa družinsko življenje pa branje BABOK-a in posledično spraševanje o smislu, da se to sploh grem, glede na moje časovne omejitve. Ampak trma je del mojega značaja in sem ulovil zadnji rok. Prijavil sem se na izpit in pri tem navedel tri datume, ki bi mi ustrezali (seveda so bile to sobote). Da pa stvar ne bi bila tako enostavna, je bilo pred prijavo potrebno plačati izpit. In kako to počnemo v 21. stoletju? Seveda ne z nakazilom preko banke, ampak s papirnatim čekom, ki je potoval skoraj 1 mesec do Kanade. Organizacija, ki se želi učiti in vzgojiti prihodnje rodove poslovnih analitikov, ima sama povsem neoptimizirane in nič moderne procese (vsaj tako je bilo prej). In sem šel na banko, spoznal del poslovanja, ki ga bodo moji otroci spoznavali samo še čez zgodovinske knjige. Kot pravi poslovni analitik sem seveda to transakcijo izvedel dobrega pol leta pred iztekom roka za opravljanje izpita, tako da je bilo zadosti časa za kakršnekoli manevre.

Pri nas takrat ni bilo možno opravljati certifikata. Najbližja lokacija je bila na Dunaju. Na enega od treh datumov (sobot) sem se odpravil na Dunaj – v bistvu 1 dan prej, da bi bil ja spočit na izpitu. Ko sem prišel v stavbo, ki je bila več kot očitno namenjena opravljanju izpitov – iz angleščine – sem malo pred predvideno uro iskal učilnico, ki sem jo imel na prijavi. Seveda, tudi tokrat, ni klapalo. Tam notri se je opravljal izpit iz angleščine in ni bilo videti, da bi kaj kmalu končali. Pokličem osebo, ki skrbi za pravilno potekanje izpita in ji pokažem mojo prijavo na izpit in uro. Verjetno je odveč omeniti, da je prvič videla kaj takšnega. Sledilo je nekaj pogovorov s sosednjimi učilnicami in ena oseba se je celo spomnila sodelavke, ki naj bi imela čez nekaj podobnega. Jo pokliče in je ne dobi. To je torej to. Celoten podvig za to, da zdaj ne bom mogel opravljati izpita. Lepa reč. Mi je bila pa sreča vseeno naklonjena. Po nekaj poskusih priklica, je dotična sodelavka baje bila na poti na lokacijo – pozabila je, da je celo nekdo prijavljen na izpit iz neke jako obskurne stvari. Po celi uri čakanja je prišla in končno sem lahko šel za računalnik opravljati izpit. Od sebe pa sem moral dati tako telefon kot denarnico, ki je šla v sosednjo sobo. Ja, sredi Dunaja sem bil brez telefona in denarnice. Upam, da bom lahko prišel domov.

O izpitu
Sledilo je klikanje po vprašanjih in seveda me je doletelo to, kar sem prebiral o tem izpitu. Da ni toliko po knjigi in da je najbolje označiti in preskočiti začetna vprašanja, ker so praviloma težja. Po ene 15. vprašanju sem začel reševati – najprej bolj enostavne, potem malce zahtevnejše. 150 vprašanj. Angleščina. Jo znam dobro, ampak vseeno sem v nekaj primerih kar malo debelo gledal in se spraševal, kaj sploh želijo od mene. Rešujem, razmišljam in po 100 rešenih vprašanjih ugotovim jezikoslovni vzorec, ki me je malce zavedel. Ugotovim, da ker sem narobe razumel, da moram ponovni iti čez vseh 100 vprašanj in še enkrat preveriti, kje sem napačno interpretiral vprašanje. Popravim, stisnem zobe in rešim še zadnjih 50. Po malo manj kot 3 urah (od predvidenih 3,5) končam. Pokličem odgovorno osebno in vprašam, kaj sedaj. Vzame miško, poklika in potem se začne vrteti krog, ki bo nazaj vrnil sliko mojega znanja. Pa se vrti. Čakam. No, kaj zdaj, bo kaj? Pogledam njo – skomigne z rameni in pravi »ja, nekaj časa traja to«. Ok. Čakava... In potem se pojavi nova stran. Male črke – nisem povsem prepričan, kaj naj zdaj berem. Po hitrem preletu ugotovim, da ni nobene besede »sorry« ali »failed«. »Tooooo!« vzkliknem. Pa sem ga naredil. Ne vem, koliko sem bil čez mejo, ker ni pisalo, ampak v tistem trenutku mi je bilo prav malo mar. Rečem za denarnico in telefon ter vprašam, če moram sedaj še kaj narediti. »Nič – vse ostalo dobiš po mailu«. Lepo. Odpravim se na kosilo in potem proti domu.

V ponedeljek v službi se pohvalim, da sem uspešno pridobil certifikat za poslovnega analitika in da sem celo prvi v Sloveniji, ki mu je to uspelo. Nasmeh, vprašaji nad glavo, skomig z rameni in delo se nadaljuje kot prej.

V tistem podjetju nisem več. Kot tudi ne v enem kasneje. V trenutnem podjetju certifikat tudi nima nekega pomena. Ja, pri nas je to še vedno zelo obskurna veščina. Potrebuje se jo vsak dan, v vseh porah procesov in v katerikoli organizaciji, vendar na koncu dneva to ne šteje dosti. Šteje to, ali si sposoben izvesti projekt povsem v nasprotju z znanjem in veščinami, ki te privedeta do certifikata – in to je v roku, ki je praviloma nerealen, ki ne dopušča, da se vsi procesi analize, izgradnje in stabilizacija nove rešitve iztečejo v potrebnem času. Velikokrat uporabim prispodobo iz gradbeništva in poskušam malo izzvati sogovornike – bi se nemara vselili v svojo novo hišo, če bi vedeli, da za varno in brezhibno hišo potrebujete vsaj 1 leto (na primer – si izmišljujem), vi pa bi rekli: »končana mora biti čez 3 mesece«?  

Imate tudi svojo zgodbo, ki bi jo želeli deliti? Pišite nam na info@slovenia.iiba.org